Distribucija: plinovodi, ladijski prevoz

Transport zemeljskega plina od nahajališč do prenosnih omrežij poteka po velikih plinovodnih omrežjih, ki v Evropo prihajajo iz severne Evrope, Azije in Afrike. Vedno bolj uveljavljen je tudi ladijski transport utekočinjenega zemeljskega plina. V Evropi je po podatkih mednarodnega interesnega združenja distributerjev plina Gas Infrastructure Europe 29 vstopnih terminalov za dobavo utekočinjenega zemeljskega plina.

Sloveniji najbližji terminal UZP je v Italiji (Panigaglia). Terminali so še v Franciji (Montoir, Fos-sur-Mer), na Nizozemskem (Rotterdam), v Belgiji (Zeebrugge), kar nekaj jih je v Španiji (Barcelona, Cartagena, Segurto, Bilbao itd.) in Veliki Britaniji (Wales, Kent itd.), najdemo pa jih tudi v Grčiji, Turčiji in na Portugalskem.

Transport plina po plinovodnih ceveh, ki so položene pod površjem, razbremenjuje cestni in železniški promet. Ne povzroča hrupa in ne predstavlja nevarnosti izlitja, ki bi lahko onesnažilo vodne vire. Na celotni plinovodni trasi se po končanih gradbenih delih vzpostavi prvotno stanje zemljišča oziroma cest, tako da samo označevalne tablice in merilno-regulacijske postaje na površju pričajo o tem, da se pod površjem transportira zemeljski plin. Plinovodno omrežje je bilo na začetku iz litoželeznih cevi, po letu 1962 pa je večinoma iz jeklenih. Prvi plinovodi iz umetnih snovi (trdi polivinilklorid) so bili vgrajeni leta 1970. Po letu 1982 pa se je začela uvajati tehnologija gradnje plinovodnega omrežja iz polietilenskih cevi (PE), ki se pri gradnji distribucijskega omrežja večinoma uporablja še danes.