PLINOVODNO OMREŽJEZemeljski plin potuje do uporabnikov po plinovodnih ceveh, ki so položene pod površjem in ne obremenjujejo okolja. Na celotni plinovodni trasi se po končanih gradbenih delih vzpostavi prvotno stanje zemljišča oziroma cest, tako da samo označevalne tablice in merilno-regulacijske postaje na površju pričajo o tem, da se pod površjem transportira zemeljski plin.
S časom sta se spreminjala tudi tehnologija graditve in material plinovodnih cevi. Plinovodno omrežje je bilo na začetku iz litoželeznih cevi, po letu 1962 pa večinoma iz jeklenih. Prvi plinovodi iz umetnih snovi (trdi polivinilklorid) so bili vgrajeni leta 1970. Po letu 1982 pa se je začela uvajati tehnologija gradnje plinovodnega omrežja iz polietilenskih cevi (PE), ki se pri gradnji distribucijskega omrežja večinoma uporablja še danes.
Transport plina po plinovodnih ceveh razbremenjuje cestni in železniški promet, kar je prednost uporabe zemeljskega plina. Tak transport ne povzroča hrupa in ne predstavlja nevarnosti izlitja, ki bi lahko onesnažilo vodne vire. Uporaba zemeljskega plina pomeni, da uporabnik ne potrebuje prostora za skladiščenje goriva oziroma kakršnekoli cisterne za gorivo. Po drugi strani pa se na primer pri uporabi ekstra lahkega kurilnega olja za gospodinjstva tega transportira z avtocisternami, uporabnik pa za skladiščenje potrebuje cisterno.